Starejši planinci smo jo mahnili v prastare čase. Sonce, ki ga je bilo ta dan v izobilju, se teh časov gotovo spomni. Zvesto nas greje, povedati pa ne zna.Pa mu nismo zamerili. Vse je zapisano v kakšnih starih knjigah in na zelo lepo urejenem vrhu.

Stopnice iz novejšega časa v začetni strmini so nas ravno prav ogrele. Preveč asfalta z markacijami v prvem delu poti in obilo gozda na levi in desni, kjer bi lahko bile planinske poti, pa nam ni vzelo dobre volje. Dan je bil prelep. Ruševine gradu pod vrhom Rifnika stojijo tam "na lastno odgovornost". Tako piše na opozorilni tabli. pred gradom. Kot da radovednost ni močnejša od opozorila na tabli! Ni sicer zanemarjeno, a tudi ne vzdrževano. Še vedno visoki zidovi ob podpori domišljije pričarajo nekdanje življenje v gradu. Denarja za vzdrževanje menda ni. Preteklost očitno ni pomembna. Prihodnost pa ni jasna. Je lebdenje stvarnost sedanjosti?

Nadaljevanje poti pa je en sam užitek. Pot, speljana v dolgih ključih, odvzame vrhu vso ostrino. Razgled na vrhu sem ter tja zastre kakšna skupina dreves, a se vseeno vidi vse, kar je zanimivega. Še bolj pa pritegne celotna podoba naselja izpred pet tisoč let. Panoji z besedo pojasnijo, obnovljeni temelji pa pokažejo življenje takratnih Rifničanov.

Škoda, da ni bilo časa še za ogled muzeja v Šentjurju. Slika bi bila popolnejša. Je pa res, da bi se Rifnik splačalo ponoviti zaradi lahke in prijetne hoje ter zaradi vsega, kar smo doživeli. Takrat nam tudi obisk muzeja ne uide.